|
|
| 20. 2. 2011 |
| VETROVNA JAMA |
| Sodelujoči: Dejan Novak, Marjan in Mira Šen, Jasna Kastivnik, Marko Erker, Bojan in Andrej (JDGV) |
Mesec februar smo z \'\'izletniškimi\'\' akcijami zaključili z odhodom v Vetrovno jamo. V nedeljo zgodaj zjutraj ( že ob osmih) smo se Dejan, Marjan, Mira, Marko in jaz dobili pred klubom, kjer smo počakali še na dva člana iz društva Gorenja Vas – Bojana in Andreja in se odpeljali za Lom, kjer se nahaja vhod v jamo.
Mraz in sneg sta nas prisilila, da smo na hitro oblekli in nadeli vso potrebno jamarsko opremo in eden se eden za drugim odplazili v luknjo. Že pred vhodom in v prvem rovu smo dodobra občutili pravi pomen imena te jame, saj iz notranjosti res \'\'kr dobro vleče\'\'.
Po dveh krajših a vendar precej ozkih rovih, ter dveh krajših spustih smo prispeli do dvorane, katera se na veliko odpre in razširi, s stropov in tal pa rastejo čudoviti kapniki. Za robom te dvorane nas je čakal okoli štirideset metrski spust do reke Ljubljanice, katere močno bučenje se razširja še daleč naokoli.
Zaradi visokega vodostaja in močnega pretoka reke, smo pohod po jami precej hitro zaključili. Pred vrnitvijo nazaj na mraz in sneg, smo naredili še par fotografij, pokukali za človeškimi ribicami, pojedli čokoladke in se z dodatnimi kilogrami (beri: polni blata) vrnili nazaj na dnevno svetlobo in domov na kosilo (kogar je pač že čakalo)…
|
| Jasna |
| Foto >> |
| 4. 2. 2011 |
| Kačna jama |
| Sodelujoči: Dejan Novak, Marko Erker, Bojan Jereb, Marjan Šen, Mira Šen, Jasna Kastivnik, Andrej Kristan, Matej Koršič, Bor Maniak, Marjan Rudolf |
KAČNA JAMA: Smeh in solze
Prvi petek v februarju smo se po nekaj mesečnem dogovarjanju, pregovarjanju in ustrahovanju vendarle odpravili v Kačno jamo pri Divači.
Ekipo pa tokrat ni štela samo domača elita (Dejan - Srke, Marko- Kreker, Matej - Mateo in Jasna - Ji), ampak sta se ji pri ekspediciji pridružila še dva druga jamarska društva – Gorenja vas (Andrej-Jokl, Bojan in Marjan) ter Domžale (Bor). Prijetno pa nas je s svojim obiskom presenetila Gabi, ki se je sama pripeljala z vlakom iz Budimpešte in se nam pridružila pri obisku Kačne jame.
Po vseh pripravah – kondicijski in tehničnih je končno nastopil čas odhoda proti Primorski. Pred odhodom so se nam pridružili še trije člani jamarskega društva Gorenja Vas (Nina, Marko in Branko - Mur), tako da je ekipa za spust štela tokrat neverjetnih 12 junakov.
V jamo smo se podali zvečer, tako da oko ni zaznavalo velikosti vhodnega brezna in za tiste, kateri so se v jamo podali prvič je to nekako olajšalo prvo srečanje z "velikanko".
Skoraj dvesto metrov globok spust v jamo je potekal gladko, brez zapletov, le posamezniki, z manj izkušnjami so se nekoliko borili z vozli in odmikališči, tako da je tokrat začetek trajal nekoliko dlje, kot ponavadi (pa še ekipa je bila znatno številčnejša).
Ko smo se končno spet vsi znašli na trdih tleh (tokrat pod zemljo), smo se z vsemi "prasicami" polnih hrane, cunj, čolnov, spalnih vreč in ostale dodatne opreme, ki smo jo potrebovali za tri dni, podali počasi proti taboru, kjer smo prenočili.
Prvi krajši postanek smo imeli na Kalvariji, kjer smo se poslovili od Nine, Markota in Mura, saj so se vrnili nazaj na površje.
Ko smo dosegli tabor, se na hitro okrepčali in spet lažje zadihali, smo počasi razložili tovor in slekli jamarsko opremo, ter pričeli s pripravami ležišča. Najprej je bilo potrebno zasuti jarek, nato zravnati površino, položiti podlogo in končno razpotegniti še spalne vreče. Ko so bila ležišča pripravljena in si končno lahko sezul težke škornje, že je bil čas za kuhanje večerje… Testenine z omako, za katere smo šli iskat vodo kar v bližnje ponvice, do kamor pa pot ni bila ravno enostavna, so šle kot bi rekel keks. Siti in zadovoljni smo počasi zlezli v spalke in se z mislimi o dnevu, ki nas čaka, podali v sen in globoko črnino Kačne jame.
Čas za odhod v rov Desetih jezer je napočil hitro, za nekatere celo prehitro in spet je bilo potrebno obleči, tokrat le vlažne jamarske kombinezone in pripeti plezalne pasove.
Pot nas je vodila preko Ponvic, mimo Ogabnega jezera in Saturna, vse dokler nismo dosegli prvi breg reke. Tam smo napihnili čolne, se porazdelili po skupinah in pričel se je najrazburljivejši del celotnega podviga.
Glede na to, da smo se vsi, kateri smo sestavljali ekipo po tej poti podajali prvič, nam je bila v veliko pomoč skica Kačne jame, katero smo hvala bogu imeli s sabo in nas je nekajkrat rešila negotovosti, kam zaviti. Seveda, ker več glav pač več ve in ker smo bili izredno sinhrona skupina ljudi, nam orientacija ni delala večjih preglavic in hitro smo našli pravo pot, ki nas je vodila do zadnjega sedaj odkritega, Cimermanovega rova v severnem delu jame.
Vso pot do konca in nazaj, smo s sabo tovorili čolne in osebno opremo, tako da se je človek nekajkrat zamislil, zakaj mu je sploh treba tega. Kljub težkemu tovoru, mokroti, manjših izpadov nestrpnosti in začetnih bolečinah v kosteh in mišicah, smo hitro pozabili na manj prijetne stvari, ko smo s čolni prečkali ogromne dvorane z jezeri, opazovali neverjetne kapnike vseh mogočih velikosti in oblik, megastične ponvice napolnjene z vodo in ostale očesu in duši čudovite oblike, ki jih je v svoji zgodovini oblikovala reka Reka in človeku ob pogledu nanje jemljejo sapo. Vseskozi pa so nas seveda spremljali tudi dobra volja, smeh, pri nekaterih so oči napolnile tudi solze.
Po nekaj več kot osmih urah hoda, plavanja, tovorjenja, veslanja in prečkanja bolj in manj zahtevnih prehodov smo dosegli Petkovškov rov in s tem naše zadnje – Slabetovo jezero. Le trije najbolj hrabri so splezali še v Cimermanov rov a so se zaradi nepričakovanih ovir na poti hitro vrnili nazaj in tako smo počasi odveslali proti taboru.
V tabor smo se podali z neverjetnim tempom in ga dosegli v slabih štirih urah, saj nas je misel na "tople" spalke in da bomo lahko končno odvrgli težke in mokre obleke, gnala z neverjetno hitrostjo. Od kje smo še črpali vso to energijo za takšen tempo, še danes ni povsem jasno.
V taboru nas je čakalo sporočilo, da sta nas iskala naša Mira in Marjan, ki pa nas žal, kljub čakanju nista dočakala in sta se zato počasi vrnila nazaj proti izhodu.
Ko smo končno odložili vse od sebe, popolnoma namočen jamarski kombinezon, mokro podobleko, vlažno perilo in še mokre nogavice, se preoblekli v suhe a mrzle cunje, smo si na veliko oddahnili in zadihali… še pred skuhano večerjo (beri: Testenine z omako - spet), sta se nam v taboru pridružili dve novi skupini jamarjev. Štirje iz jamarskega društva Železničar in pa varovanci Aleša Stražarja iz Domžal. Posebej se je potrebno zahvaliti slednjemu, saj nas je s svojim prihodom razveselil z mrzlim pivom in poskrbel, da so noge ostale tople vse do jutra.
Zgodaj zjutraj, za večino od nas še ponoči so Žirovci zapustili tabor in se sami odpravili proti domu, mi ostali pa smo se fino naspali, spočili kolikor smo se lahko in po močnem zajtrku (beri: Testenine v juhi) počasi začeli s pospravljanjem vse opreme. Spet je bilo potrebno vse naložiti v transportke in ko so bile le – te pripravljene, te je ob pogledu nanje malo stisnilo pri srcu, kako vse to pritovorit nazaj na površje.
Ko smo spili še zadnje požirke kave in čaja, je na vrsto prišlo od vsega najmanj prijetno delo – ponovno oblačenje jamarskih kombinezonov, kateri čez noč res niso imeli možnosti, da bi se posušili.
Natovorjeni od glave do pet smo se počasi podali proti ogromnemu izhodnemu breznu, kamor so uhajale tudi misli, kako neki bo premagati več kot 10 sidrišč in "nekoliko" več metrov, kot smo jih naredili na kondicijskih treningih v Gradišnici.
Kljub manjši začetni zaskrbljenosti pri nekaterih, je žamarjenje navzven potekalo brez večjih zapletov in smo kaj kmalu po dveh dneh končno spet uzrli dnevno svetlobo. Zunaj nas je pričakalo prav prijetno sonce in skorajda spomladanske temperature, zato smo, še predno smo slekli še vedno mokro in zdaj že precej smrdljivo jamarsko opravo, posedeli na varnih tleh zunaj jamskega sveta.
Globok vdih in s tem veliko olajšanje je prineslo zadovoljstvo in veselje, da je končno le PREMAGANA. Nekoliko utrujeni , s težkimi okončinami in mišicami, pa vendarle nasmejani, zadovoljni in veseli smo se odpravili proti avtom, kjer so nas čakala sveža, suha in dišeča obleka.
Z neizmernim zadovoljstvom, da se je vse končalo, kot smo načrtovali, polni novih dogodivščin, o katerih radi govorimo še danes, smo se v nedeljo pozno popoldne odpeljali nazaj proti Logatcu, domov pod tuš in v toplo posteljo… seveda pa prej še na zasluženo večerjo, ki tokrat celo niso bile testenine.
LP JASNA |
| Dejan |
| Foto >> |
| 29. 1. 2011 |
| Nova jama v zapolju |
| Sodelujoči: Dejan Novak,Marjan Šen,Marko Erker |
| Danes smo raziskali in izmerili novo jamo v zapolju za katero so nam povedali kolegi iz Gorenje Vasi.Prvo smo mislili da bo to spet kaj majhnega ampak se je pokazalo ravno obratno.To lahko razberete iz skice načrza in iz meritev.Fotk jame zaenkrat ni ker nismo imeli aparata. |
| Dejan |
| Foto >> |
| 21. 1. 2011 |
|
| Sodelujoči: Marjan,Dejan,Viko |
V petek zvečer se z Dejanom in Marjanom odpravimo najprej na Ravnik ,kjer na področju Usranih klancev pomerimo novo odkopano brezno Hrovatinka ,poimenovana po pokazatelju dihalnika.V preteklosti so skupaj z Markotom in Milanom odkopali manjšo špranjo,ki pa se je nadaljevala v brezno z manjšo dvorano na koncu.
Ker pa smo že bili pri delu pomerimo še manjše brezno prav tako na novo odkopano na območju Ženčka.Poimenovali smo ga kar po Miri ,Mirina špilja,ja ni kaj upam ,da ne bo jezna….e pa naj bo ha,ha
Da pa bo vsa stvar urejena še na papirju, smo se med tednom dobili in vse skupaj spravili na zapisnik,ja kar delovni teden za jamarijo.
|
| Viko |
| Foto >> |
| 17. 1. 2011 |
|
| Sodelujoči: Dejan Novak,Marjan Šen,Drago Korenč |
| Danes smo jast marjan in drago odkopali jamo za ženčkom.Mislili smo da bo iz tiste začetne špranje kaj več ampak je na podnu jame pisalo VEČ SREČE PRIHODNJIČ he he he malo za hec ampak jamica bo glih za zrisat ima cca 12m poligona.LP Dejan |
| Dejan |
| 15. 1. 2011 |
| novo brezno v Novem Svetu |
| Sodelujoči: Dejan(kolesar),Marjan(prevoznik),Drago(šofer)Viko(kočničar) |
| Po daljšem času se le odpravimo v novo brezno ,katerega sta odkopala Marjan in Drago v zgornje Novem Svetu v bljižini Loga.Slabo vreme z dežjem nas je kar celo jesen odvračalo,tokrat pa se le dogovorimo za meritev in registracijo .Glede imene brezna se še dogovorimo,kljub temu pa naredimo nekaj fotk in vse skupaj izmerimo in pripravimo za kataster.Skozi prekopan spodnji del vhoda pridemo v lepo zakapano brezno,v katerem je kar nekaj zanimivih sigastih tvorb ,polno je kobilic ki iščejo toplo zavetišče,videli pa smo tudi netopirja.Kljub moči ,ki nas je spremljala se mi zdi da smo kar dobro izkoristili dan in bilo je res fajn,pri Dragotu še vse skupaj zapišemo ,narišemo načrt in vse skupaj pošljemo na kataster. |
| Viko |
| Foto >> |
| 15. 1. 2011 |
| pohodna jakna |
| Sodelujoči: FACEBOOK |
| To sm dal na stran ker nimajo vsi FB-JA da si lahko ogledajo jakno ki se mi zdi zelo dobra za ta dnar.Mal si poglejte fotko ,jakna je pa na strani superge.si.Zdaj je pa že čas da se že enkrat odločimo a je tko LP DEJAN |
| Dejan |
| Foto >> |
| 9. 1. 2011 |
| Vrhniška jama |
| Sodelujoči: Dejan Novak,,Marko Kaučič,Bojan Jereb,Andrej Kristan ,Marjan Šen,Mira Šen,Marjan Rudolf |
| Danes smo se z jamarji iz žirov spustili v Vrhniško jamo.Do jame je bila cesta še kar uredu samo moj avto je malo zdrsnil z ceste in ostal na treh kolesih tako da smo inmeli delo še s tem .Jama nam je bila zelo všeč tako da se bomo v njo še vrnili. Lp Dejan |
| Dejan |
| 27. 12. 2010 |
| Kačna jama po božiču |
| Sodelujoči: Dejan Novak,Marko Erker,Marko Kaučič,Bojan Jereb,Andrej Kristan in Nina Cof |
Včeraj sva se dva člana JDL Logatec in štirje člani JD Gorenja Vas odpravili v Kačno Jamo.Odšli smo do Ogabnega jezera nato pa do saturna.Ko smo se vračali proti izhodu smo nekateri odšli še v zahodni meni en lepših rovov.
Bilo je zelo lepo in bi bilo še lepše če se nas bi iz JDL Logatec udeležilo še več.
LP in lepe praznike vsem vam želim Dejan čau. |
| Dejan |
| Foto >> |
| 16. 12. 2010 |
| veliko brezno v veliki senožeti |
| Sodelujoči: Bojan Jereb,Dejan Novak,Marko Erker, Matej Koršič,Jasna Kastivnik,Nino Frelih |
| V četrtek smo se z člani JD Gorenja vas odpravili v jamo za katero pravijo da je ena lepših na njihovem konc(IDRIJSKEM).Jama je bila zelo lepa in lepo zasigana.Tistega večera pa je bilo tudi zelo mrzlo cca -17.LP Dejan |
| Dejan |
| Foto >> |
1 ...
5
6
7
8
9
|
Zadnje novice:
2. 6. 2018 - vaja civilne zaščite občine Logatec
Sodelovanje na vsakoletni vaji civilne zaščite občine Logatec
Več >>
|
3. 6. 2017 - vaja civilne zaščite občine Logatec
Vaja zaščite in reševanje Logatec 2017
Več >>
|
17. 5. 2017 - Logaške koliševke
vaja nove vrvne tehnike z uporabotirolske prečnice
Več >>
|
14. 8. 2016 - Odprava v Črno goro 2016
Odprava v Črno goro 2016
Več >>
|
17. 6. 2016 - Skednena jama-Advature race Slovenija 2016
Pomoč pri izvedbi tekme v Advanture race Slovenija 2016 ,pri izvedbi v Skedneni jami.
Več >>
|
|
Jamarsko društvo Logatec